1. Varčevanje z energijo

Učinkovita raba energije pri načrtovanju ali adaptaciji stanovanjskih objektov je vedno bolj pomembna. Vidiki učinkovite rabe energije, najpogostejše toplote za ogrevanje in hlajenje so združeni primarno že v korektni zasnovi toplotne zaščite konstrukcijskih sklopov ovoja zgradbe, postavitvi zgradbe v prostor, njeni zaščiti pred soncem, uporabljenimi sistemi za ogrevanje, hlajenje in prezračevanje, itd.

Ker zaloge neobnovljivih virov energije v svetu počasi kopnijo, je v prihodnje nujno pričakovati še večje naraščanje cen energije. Človeštvo namreč še nima prave, cenene in uporabne rešitve oskrbe z energijo za bodoče generacije. Sedaj je edina rešitev, zmanjšanje porabe energije na vseh področjih, v gospodinjstvih in industriji. Pri zmanjševanju porabe pa moramo stremeti za tem, da z znižanjem porabe energije dodatno ne onesnažujemo okolja.

2. Projekti

Za pridobitev gradbenega dovoljenja žal še vedno kupujemo poceni tipske projekte, po katerih nato ne gradimo objekte, ampak ga popolnoma spremenimo. Po koncu gradnje tudi ne izdelamo projekta izvedenih del. Zakon o graditvi objektov je te razmere že deloma uredil, še strožji predpisi pa so že v pripravi.

Podobno je s projekti ogrevanja. Že od leta 2002 je v veljavi Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabe energije v stavbah in Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb. Žal, še vedno je mnogo projektov, ki tega pravilnika ne upoštevajo. Tako v večini primerov izvedemo sistem ogrevanja brez ustreznega projekta oziroma brez toplotnega izračuna, le na osnovi ocene in popisa izvajalca del. Tak način se kasneje maščuje z napačno dimenzioniranim sistemom, nepravilno izbranim kotlom ali toplotno črpalko, neprimerno regulacijo ogrevanja, neracionalno pripravo tople sanitarne vode in neustreznim presekom dimnika. Vse našteto vpliva na slab toplotni izkoristek celotnega sistema in s tem preveliko porabo energije. To velja za novogradnje in adaptacije hiš. Pred naročilom projekta je zato potrebno vedeti, kakšen ogrevalni sistem želimo vgraditi in ta osnovna stališča in zahteve posredovati projektantu.



3. Toplotna izolacija hiše



Pri novogradnjah je stanje še kar zadovoljivo. Dogaja se, da je pri starejših projektih toplotna izolacija pomanjkljiva zaradi premajhne debeline. Toplotna izolacija debeline 5 cm (stiropor, mineralna volna) za izolacijo opečnega zidu debeline 29 cm ne zadošča več glede na veljavne predpise. Za naše področje je potrebna debelina izolacije 10 - 12 cm za zunanje opečne zidove debeline 29 cm. Pri gradnji s Porotherm opeko ali plinobetonom debeline 38 cm in več, je lahko debelina toplotne izolacije manjša.

Toplotna prehodnost "U", ki je merilo za vrednotenje toplotnih izgub pri zunanjem neizoliranem zidu iz opeke debeline 29 cm, znaša 1,5 W/m2K. Če pa ta zid izoliramo s toplotno izolacijo debeline 12 cm, je toplotna prehodnost približno 0,3 W/m²K.

V primeru gradnje nizkoenergijske ali pasivne hiše, je potrebna večja debelina toplotne izolacije Toplotna prehodnost zunanjega ovoja je tako med 0,10 in0,20 W/m²K.

Toplotne izgube preko zunanjih zidov se zmanjšajo, kar pomeni, da se tudi poraba goriva zmanjša. Zunanji zidovi pri neizoliranem objektu predstavljajo namreč približno 40 % toplotnih izgub celotnega objekta in imajo zato največji delež izgub med še preostalimi glavnimi segmenti objekta (okna, streha, tla).

Največkrat vgrajujemo premajhne debeline toplotne izolacije tudi na zadnji plošči proti prezračevanemu podstrešju in pri ravnih ter poševnih strehah nad ogrevanimi prostori. Potrebna debelina izolacije naj znaša 25 cm. Ta debelina izolacije ni primerna za nizkonergijske in pasivne hiše, kjer znaša debelina toplotne izolacije do 40 cm.

Pri izolaciji podstrešij se uporablja posebna folija. Tudi pri vgrajevanju teh prihaja pogosto do nejasnosti. V primeru novogradnje je najbolj primerno, da ob postavitvi ostrešja preko špirovcev položimo specialno folijo, ki je za paro prepustna in vodo ne propustna.

Preko folije nato pritrdimo vzdolžne letve, nato prečne letve in položimo strešno kritino. S tem zagotovimo potrebno zgornjo prezračevano plast, pri čemer moramo paziti, da zagotovimo zajem zraka v zračno plast na napušču in izpust zraka na slemenu.

Specialna folija ima lastnost, da je s strani prostora za paro prepustna, s strani kritine pa vodo nepropustna. Tako istočasno opravlja vlogo rezervne kritine, saj ob morebitni poškodbi strehe in njenem puščanju preprečuje, da bi voda prehajala v notranje plasti konstrukcije. Obenem omogoča, da vodna para, ki prehaja skozi stropno konstrukcijo zaradi difuzijskega navlaževanja, izpari. V vetrovnem vremenu folija prepreči vdor hladnega zraka v spodnje plasti toplotne izolacije in s tem zagotovi, da se toplotna prehodnost konstrukcije ne zniža preveč. Na tak način odpade sicer potrebna spodnja prezračevana plast (med izolacijo in folijo), ki bi bila potrebna v primeru, ko za rezervno kritino uporabimo strešno lepenko ali njej podobne materiale. Za folijo sledi toplotna izolacija debeline 25 cm, ki jo ob uporabi specialne folije lahko položimo povsem do folije. Na toplotno izolacijo z notranje strani položimo parno oviro. Temu nato sledi še zaključna stropna obloga (lesen opaž ali mavčno kartonske plošče).

Dosti nejasnosti je tudi pri izvedbi prezračevanih fasad (obzidava z silikatno opeko, položene marmornate ali betonske plošče, pločevina, itd.). Te obloge nimajo izolacijskih lastnosti. Namenjene so samo zaščiti toplotne izolacije pred vremenskimi vplivi. Tu moramo posebej paziti, da omogočimo dotok zraka s spodnje strani ter da na vrhu - zaključku, zračna plast ni zaprta. Z namestitvijo posebne folije, ki je za paro prepustna in vodo ne propustna, tudi rešimo težave zaradi slabe zračne tesnosti v vetrovnem vremenu. Istočasno tudi zaščitimo toplotno izolacijo pred meteorno vodo, ki se lahko pojavi na notranji strani obloge.

Veliko napak nastaja zaradi neustrezne izolacije pri izvedbi tal. Posledica so neprestano hladna tla, zaradi nizke temperature tal pa se lahko pojavi tudi kondenzacija vlage na talnih površinah. Dodatna nevarnost, ki se pojavi predvsem na mokri podlagi, je prehod vlage iz zemlje v talno konstrukcijo tam, kjer ni izvedena hidroizolacija.

Pri izvedbi tal med prostori je, poleg toplotne, pomembna še zvočna izolacija. Če so namreč spodnji in zgornji prostori ogrevani, je temperaturni nivo v obeh etažah enak in toplotna izolacija izgubi svoj prvotni namen. Pomembna pa postane zvočna izolacija tal zaradi preprečevanja prenosa udarnega zvoka (hoja, premikanje predmetov, itd.). V tem primeru je pomembna debelina izolacije ter vgradnja dilatacijskihl. lamel, s čimer preprečimo prenos udarnega zvoka.

S stališča toplotnih izgub je slaba rešitev tudi vgradnja energijsko neprimernih oken, na primer oken z kovinskim okvirjem (in v večini primerov neprekinjenim toplotnim mostom) z dvojno zasteklitvijo, ki jih vidimo na mnogih novih zgradbah. Pomemben in odločilen napredek za povečanje toplotne izolativnosti oken pomeni tanek nizko emisivni nanos na tisti površini notranjega stekla, ki gleda v medstekelni prostor. Glede na predpise, je potrebno vgrajevati okna, ki imajo toplotno prehodnost ( skupno za okvir in steklo) nižjo od 1,4 W/m²K. Za pasivne hiše je ta vrednost nižja od 0,8 W/m² K, kar dosežemo s trojno zasteklitvijo in okvirji oken, v katerih je vgrajena toplotna izolacija.

Opozoriti je treba še na nekaj, na kar se rado pozablja: velik vpliv toplotnih mostov na toplotne izgube. Toplotni mostovi so mesta v gradbeni konstrukciji, ki povečajo toplotne potrebe objekta. Na mestih, to je na zunanjih delih objekta, pri ogrevanju uhaja neprimerno več toplote, kot skozi ostale površine. Zato se kasneje pojavljata na površinah zidov kondenzat in plesen. Zgraditi hišo brez toplotnih mostov je nemogoče, s pravilno gradnjo pa lahko njihovo število in velikost zmanjšamo na minimum.

Posledice toplotnih mostov so poleg povečane porabe toplotne energije tudi še moteno toplotno ugodje in higienske razmere bivanja ter seveda poškodbe objekta, ki se pojavijo po določenem času.

Z pravilno izvedbo gradbenobetonskih detajlov se lahko večini toplotnih mostov izognemo ali pa zmanjšamo njihov vpliv. Zato zahtevajte od vašega gradbenega projektanta, da to upošteva ob projektiranju, pri gradnji pa vztrajajte pri pravilni izvedbi.

Posebej moramo biti pozorni na stik okenskega podboja in izoliranega zidu. Vgradnjo okenske police moramo izvesti tako, da izoliramo tudi del opečnega zidu pod njo. Tako skozenj ne uhaja toplota, s tem tudi preprečimo možnost nastanka plesni na notranji strani pod oknom.

Velik toplotni most nastane tudi na armirano - betonskih vezeh v vogalu. Čeprav bomo na zunanji strani kasneje namestili izolacijo primerne debeline, bo v vogalu še vedno povečan toplotni most. Za to sta dva vzroka. Prvi je geometrične, drugi pa fizikalne narave. Vogal ima notranjo "toplotno spremajočo" površino mnogo manjšo kot je zunanja "toplotno oddajajoča" površina. Fizikalni vzrok je v tem, da ima beton precej večjo toplotno prevodnost kot opeka.

Da se izognemo neugodnim posledicam takega toplotnega mostu, moramo povečati debelino toplotne izolacije na fasadi. Če to ni možno, je rešitev tudi v tem, da vgradimo dodatno izolacijo ob betonski vezi med njeno izdelavo, to je v opaž.

Armirano betonska plošča, ki prehaja v balkon, je klasičen toplotni most, ki odvaja veliko toplote in skoraj vedno povzroča plesen pod stropom. Vzrok je velika površina balkona, ki deluje kot hladilno rebro in odvaja iz notranjosti veliko toplotne energije.

Problem rešimo tako, da balkon termično ločimo od AB plošče. Lahko ga iz vseh strani izoliramo ali položimo na konzolne nosilce, da zmanjšamo hladilno površino. Lahko pa se v AB ploščo, ki sega iz prostora v zunanjost, vstavi termo dilatacijski element, ki bo zadostil statičnim in toplotnim zahtevam.



4. Zvočna zaščita



Zvočna zaščita stavb je pri nas na nizki kakovostni ravni. V RS je s Pravilnikom o zvočni zaščiti stavb predpisana zvočna zaščita tako za novozgrajene objekte in za rekonstrukcije, kjer ni vgrajene ustrezne zvočne zaščite. Elaborati zvočne zaščite so v gradbenih projektih izdelani zelo pomanjkljivo, ali pa jih v projektih sploh ni. Zakonodaja na področju zvočne zaščite je pomanjkljiva, prav tako pa se ne izvaja nadzor upoštevanja obstoječih predpisov.
Že mala napaka pri gradnji poslabša zvočno izolacijo, da ta ni v skladu z predpisi. Napake pri izvedbi del je možno ugotoviti samo z meritvami.



Projektanti, gradbeniki, arhitekti in projektanti strojnih instalacij, bi morali že pri idejni zasnovi stavbe upoštevati Pravilnik o zvočni zaščiti stavb. Hrupni prostori, kot so strojnice in jaški dvigal, bi morali biti od stanovanjskih prostorov čim bolj ločeni in čim bolj oddaljeni od hrupa mimo bežnih prometnic. V primeru, da to ni možno, je potrebno poiskati vse možne rešitve, da bo dosežena ustrezna zvočna zaščita in da bo zadoščeno ustreznim predpisom. Pravilnik predpisuje mejne dovoljene ravni hrupa, ki iz okolice prihaja v notranjost bivalnih stanovanjskih prostorov. Potrebno zvočno izolacijo fasadnih sten, oken in drugih fasadnih elementov, je potrebno izdelati na osnovi izračunane ali izmerjene ravni hrupa v okolici.



Dokazovanje ustrezne zvočne zaščite objekta izhaja iz projekta za gradbeno dovoljenje. Pravilnik o zvočni zaščiti stavb, z dnem 1.1.2002 predpisuje, da mora biti v fazi PGD projektne dokumentacije podana ocena zvočne zaščite. To pomeni, da je obvezen del projekta tudi elaborat o zvočni zaščiti, skladno s Pravilnikom o zvočni zaščiti z dnem 1.1.2002. Elaborati o zvočni zaščiti so v večini primerov izdelani zelo pomanjkljivo ali pa jih v projektni dokumentaciji sploh ni. Temu primerno je kasneje tudi izvedena zvočna zaščita, ki v veliki meri ne izpolnjuje s Pravilnikom predpisanih zahtev.

Zidovi in stropi, ki služijo ogrevalnim, prezračevalnim in klimatskim napravam morajo biti primerno zaščiteni pred viri hrupa, ki ga te naprave povzročajo. Minimalne vrednosti izolacije pred zvokom v zraku in maksimalne vrednosti ravni udarnega zvoka za posamezne ločilne konstrukcije, v odvisnosti od namembnosti prostorov, ki jih te konstrukcije ločijo, morajo ustrezati vrednostim, ki so navedene v tabelah Pravilnika. Te minimalne vrednosti izolacije veljajo tudi za prezračevalne in druge kanale, ki se nahajajo v ločilni steni ali v medetažni konstrukciji. Mejne vrednosti ravni hrupa, ki ga v bivalnih prostorih povzročajo skupne hišne naprave in instalacije so prav tako predpisane.



5. Izbira ogrevalnega sistema in opreme



Pri izbiri opreme imamo na razpolago kvalitetno in najbolj sodobno opremo znanih proizvajalcev (kotli, toplotne črpalke, talno stensko ogrevanje). Vodilo za nakup naj bo kvaliteta, oprema z atesti, garancija, založenost z rezervnimi deli, servis, dobre izkušnje in dokumentacija v slovenščini. Za cevni razvod lahko poleg jeklenih in bakrenih cevi uporabljamo še cevi iz umetnih materialov, ki postoma prevzemajo vodilno vlogo na trgu cevnih instalacij. To posebno velja za sisteme talnega/stenskega in tudi klasičnega ogrevanja. Cevi za talno ogrevanje so visokotlačne, z difuzijsko zaporo. Za cevni razvod se uporabljajo cevi iz umetnih materialov, spajajo se z zatisno tehniko. Spajanje je hitro, spoji so neločljivi in jih lahko položimo v estrih. Cevi so vodene tudi v zaščitni dilatacijski cevi. Za vodovodne instalacije se v glavnem uporabljajo cevi iz umetnih materialov, kjer za izdelavo spoja potrebujemo zelo malo časa. Na voljo so priključki s pritrdilnimi nastavki za klasično in suho montažo (izvedba z ALUMPLAST cevmi, ki jih odlikuje uporabnost tako za vodovodne instalacije kot tudi za instalacije ogrevanja. Spajanje je možno z zatiskanjem in vijačenjem).

Pozornost je potrebno posvetiti tudi pravilni izbiri termostatskih ventilov. Čeprav je termostaski ventil na videz izredno enostaven del ogrevalnega sistema, moramo biti pri izbiri zelo previdni. Termostatski ventili imajo namreč velik vpliv na hidravlično uravnoteženost sistema. Če želimo doseči osnovno hidravlično uravnoteženost sistema, moramo izbrati temostatske ventile z možnostjo omejevanja pretoka. S tem poskrbimo, da ima vsak radiator v sistemu glede na lego in oddaljenost od črpalke, zagotovljen zadosten pretok.

Kot je znano, pomeni znižanje temperature v prostoru za eno stopinjo do 6 % prihranka energije. Za optimalno delovanje ogrevalnega sistema je poleg lokalne (sobne) regulacije s termostatskimi ventili, potrebna tudi centralna temperaturna regulacija, ki deluje v odvisnosti od zunanje temperature.

Pri prehodu na plin je potrebno posvetiti največ pravilni izbiri kotla, potrebni sanaciji dimnika in primernosti obstoječih grelnih teles (radiatorjev) glede njihove površine, če se odločimo za nizkotemperaturno ogrevanje.



6. Toplotne črpalke



Uporabljamo jih za ogrevanje, segrevanje sanitarne vode in posredno hlajenje prostorov. Možna je tudi uporaba odpadnega zraka kot vira toplote za TČ. V tem primeru se prostori v stanovanjskem objektu prezračujejo in sočasno ogrevajo, kar omogoča vgrajen rekuperator toplote, v katerem se vrši izmenjava izrabljenega zraka s svežim zrakom.

Za uspešno delovanje toplotne črpalke je pomembno naslednje:

• zgradba mora biti čim bolje toplotno izolirana,
• prostore je najbolje ogrevati s talnim ali stenskim ogrevanjem, ki v letnem času omogoča tudi hlajenje prostorov,
• na razpolago moramo imeti dve vrtini (v primeru koriščenja podtalnice) ali dovolj zemlje za vgradnjo zemeljskega kolektorja (toplotna črpalka zemlja - voda),

Pri toplotni črpalki voda - voda je vir energije talna voda temperature minimalno + 3°C. Pri nas je na razpolago običajno podtalnica s temperaturo od 8 do 10 °C. Talna voda mora imeti zadosten pretok, vsaj 2 m3/uro. Zadostuje že globina vrtine 6 do 10 m. V vrtini je vgrajena potopna črpalka, ki potiska vodo v toplotno črpalko. Toplotna črpalka talni vodi odvzame toploto in jo ohlajeno za pet stopinj Celzija spušča nazaj v podtalnico po drugi cevi. Druga cev je nameščena v vrtini, ki naj bo vsaj 10 metrov oddaljena od prve vrtine. Toplotne črpalke imajo v teh razmerah stalno grelno število približno 4.

Vgradnja zemeljskega kolektorja je cenovno ugodnejša v primerjavi z vgradnjo zemeljskih sond. Cenovno to znaša približno trikrat. V primeru vgradnje ravnega, horizontalnega zemeljskega kolektorja, potrebujemo za ogrevanje 200 m2 površin približno 400 m2 zemeljskih površin, V primeru vgradnje kompaknega zemeljskega kolektorja pa do trikrat manj.

Toplotne črpalke zrak - voda so najbolj uporabne na Primorskem, kjer se temperatura zraka redko spusti pod 0 °C in tako lahko v prehodnih obdobjih, ogrevamo manjšo stanovanjsko hišo, poleti pa sanitarno vodo. Ko pade temperatura zraka pod - 5 °C ali nižje, toplotna črpalka deluje z znižanim grelnim številom. Za ogrevanje s toplotno črpalko zrak - voda v osrednji Sloveniji, potrebujemo dodatni vir (električno dogrevanje, bivalento obratovanje z ogrevalnim plinskim ali oljnim kotlom).

Sistemi s toplotnimi črpalkami so običajno izvedeni tako, da omogočajo ogrevanje in hlajenje objektov, kar je iz energijskega, ekološkega in investicijskega vidika najugodnejša rešitev. Naložba v toplotne črpalke je ekonomsko posebej zanimiva tudi pri večjih objektih, kot so trgovine, športni objekti, hoteli, ki so vsi veliki potrošniki energije.

Tudi pri obnovi starejših visokotemperaturnih ogrevalnih sistemov, lahko vgrajujemo toplotne črpalke. Če za kritje toplotnih izgub potrebujemo temperaturo dovoda ogrevne vode nad 55 °C, vgradimo visokotemperaturne toplotne črpalke s temperaturo ogrevne vode do 75 °C. Površine grelnih teles morajo biti dovolj velike, da so prostori pri maksimalni temperaturi dovoda ogrevne vode in najnižji projektni zunanji temperaturi primerno ogreti.



7. Ukrepi za zmanjšanje porabe energije

Na podlagi rezultatov energetskega pregleda lahko investitor oblikuje načrt obnove hiše za doseganje večje energijske učinkovitosti. V večini primerov je najprej na vrsti izvajanje organizacijskih ukrepov, ki niso povezani z velikimi stroški, vplivajo pa na spremembo odnosa uporabnika do rabe energije. Temu sledijo cenejši ukrepi oziroma ukrepi s kratko vračilno dobo, ki jih lahko izvajamo že pri rednem vzdrževanju objekta. Temu sledijo še ukrepi, ki imajo daljšo vračilno dobo in zahtevajo večja investicijska vlaganja. Najpogosteje priporočeni ukrepi so tesnjenje oken, zamenjava zasteklitve, zamenjava oken, dodatna toplotna izolacija podstrešja, toplotna izolacija ravne ali poševne strehe, toplotna izolacija tal na terenu, dodatna toplotna izolacija ovoja in nadzorovano naravno prezračevanje. Za investitorja je pri odločanju o izvedbi ukrepov zanimiv podatek o vračilni dobi, o višini naložbe, o pričakovanih prihrankih pri energiji in stroških, o izboljšanju toplotnega ugodja in prednostih za okolje.

Prihranki energije (orientacijske vrednosti) pri različnih gradbenih in sanacijskih posegih so sledeči:

• 20 cm izolacija strehe pomeni približno 11 % prihranka,
• zamenjava oken z vgrajenimi energijsko varčnimi stekli pomeni približno 20 % prihranka,
• 12 cm izolacija zunanjega ovoja pomeni približno 20 do 25 % prihranka,
• 6 cm izolacija stropa kleti pomeni približno 6 % prihranka.

Pri družinskih hišah so ekonomsko zanimivi tisti ukrepi, katerih vračilna doba je manjša od 5 let. Naložba v tesnjenje oken se povrne v povprečju v dveh letih, naložba v izbor energijsko učinkovite zasteklitve pa v približno treh letih. Zamenjava oken zahteva daljšo vračilno dobo. Nepohodna izvedba toplotne izolacije stropa proti podstrešju se povrne v 3 do 4 letih, pohodne izvedbe pa so precej dražje.

Pri obnovi ovoja hiše zaradi povečanja energijske učinkovitosti so potrebna večja investicijska vlaganja. Kadar se odločamo za toplotno izolacijo poševne strehe, se moramo zavedati, da toplotna izolacija ne bo zmanjševala toplotnih izgub le pozimi, ampak nas bo tudi ščitila pred pretirano vročino in pregrevanjem mansardnega bivalnega prostora v poletnem času. V tem primeru je potrebno predvideti debelino toplotne izolacije 25 do 40 cm in jo ustrezno zaščititi pred zamakanjem zaradi morebitnih poškodb kritine. Pomembno je tudi doseganje zrakotesnosti, kajti slabi stiki in nenadzorovano prezračevanje lahko znatno povečajo toplotne izgube. Najprimernejši čas, da uredimo toplotno zaščito strehe je, kadar obnavljamo kritino, predelujemo podstrešje v mansardo, polagamo pohodni sloj na plošči ali saniramo druge poškodbe (npr. posledice plesni).

Toplotna izolacija zunanjih sten je najdražji ukrep, vendar je obnova nujna v primeru, ko je življenjska doba fasade že potekla. Analize so pokazale, da se dodatna naložba v obnovo zunanjih sten, to je vgradnjo dodatne toplotne izolacije za povečanje energijske učinkovitosti, povrne že v 10 letih. Cena toplotno izolacijskega materiala predstavlja samo desetino celotne naložbe v celotni ceni vgrajene toplotno - izolacijske obloge..

8. Trilitrske hiše tudi pri nas ?

Večina stavb, ki je bila je bil zgrajena pred 20 in več leti, je brez zadostne toplotne izolacije.Takšna raba energije, ki je občutno prevelika, v bodoče tudi ne bo več dovoljena. Gleda na Pravilniko o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije (Ur.list št. 42/2002) je predpisana največja letna raba energije za ogrevanje. Za zgradbe pomeni to med 60 in 80 kWh/m2a oziroma med 6 in 8 litri ekstra lahkega kurilnega olja na kvadratni meter stanovanjske površine na leto. Predpisana specifična letna raba energije za ogrevanje je tudi v skladu z zakonodajo v EU, kjer je ta vrednost približno 70 kWh/m2a.

Z dobro izolacijo lahko občutno zmanjšamo toplotne izgube in se tako približamo razredu energijsko varčnih hiš, pri katerih letna rabe energije za ogrevanje in pripravo tople vode ne presega 80 kWh/m2a. Za nizkoenergijske hiše velja, da za ogrevanje prostorov porabimo letno največ 55 kWh/m2a, za pripravo tople sanitarne vode pa 25 kWh/m2a. Glede na količino porabljene letne energije za ogrevanje imamo nizkoenergijske hiše s porabo med 20 in 55 kWh/m2a in pasivne hiše, kjer znaša ta vrednost manj kot 20 kWh/m2a. V Nemčiji teče projekt sanacije starih zgradb z namenom, da se doseže letna raba toplote za ogrevanje 30 kWh/m²a, oziroma 3 litre LKO/m².